Po jutru se dan pozna, pravijo. Res je. Sončno jutro je kar klicalo po aktivnostih. Razdelili smo se v dve skupini: analizirali smo kakovost Kolpe in še nekaterih voda in izdelali belokranjske pisanice. Po usmerjenem prostem času smo odšli na kosilo. Popoldne nas je čakalo lokostrelstvo, vmes pa smo se pripravljali na zaključni večer. Vsaka izmed sob je pripravila točko programa: nasmejali smo se igranim prizorom, prisluhnili mladim pesnicam in se seveda razživeli ob zvokih harmonike.
Sledil je ples. Prijetno utrujeni smo odšli v sobe in »takoj« zaspali.
Šolska pot vodi nas, kamorkoli učiteljica želi.
Tja v Radence, kjer človeška ribica domuje,
kjer Kolpa teče in kjer se pogača peče.
Učiteljica nam reče lahko noč, da naberemo si novo moč.
Zjutraj nas zbudi in že se nam mudi.
Za fante se ne urejamo, ker se nam le smejejo.
Raje sobe pospravimo in se z dobrimi ocenami hvalimo.
Ko prosti čas nas doleti, se zunaj zberemo vsi.
Po igrišču se podimo, z žogo se nam glava zbistri.
Vsak soba v redu je, a Bela breza je pač zakon.
(Biba, Jutra, Amra, Ana, Urška)
